Nasprotno, doživljamo jo kot obup, ki se ga še dobro spominjamo, in to prav kot začetnika naše dosedanje vere, da nas temelj sveta ljubi. Brez tega starega znanca najbrž sploh ne bi živeli v dosedanji iluziji o dosegljivem cilju ljubezni, brez te iluzije pa zdaj ne bi mogli pretreseno ugotavljati, da nam je ta cilj nedosegljiv. Nekaj podobnega velja tudi za šokantno spoznanje, da v svetu samem ni nikakršnih smotrov, ki bi si jih ne postavljali sami - to spoznanje je mogoče le ob naši vroči želji, da bi v gluhem in neodmevnem prostoru ujeli prijateljski glas.