In vendar, zavesti, da nas temelj sveta ne ljubi in da v svetu ni nikakršne ljubezni, ki bi ne bila zapisana v našem lastnem hrepenenju po njej, nazadnje le ne moremo doživeti kot nekaj čisto novega. Nasprotno, doživljamo jo kot obup, ki se ga še dobro spominjamo, in to prav kot začetnika naše dosedanje vere, da nas temelj sveta ljubi. Brez tega starega znanca najbrž sploh ne bi živeli v dosedanji iluziji o dosegljivem cilju ljubezni, brez te iluzije pa zdaj ne bi mogli pretreseno ugotavljati, da nam je ta cilj nedosegljiv.