Namesto sproščenosti v skupnosti smo bili samo še izgubljeni in zakrnjeni posamezniki. Izkopati smo se sicer hoteli, iztrgati tako samemu sebi kot ljudem, izvleči svojo potisnjeno in razkrajajočo dušo na površino, vendar le nismo več imeli smeri, v smeri katere bi se lahko zares odprli. Pomagal nam je lahko samo še psihoanalitik, ki nas je izbezal iz pekla rastočih duševnih komplikacij, užaljenosti, hipohondrije, živčnosti, razkrajanja v sebi samem in nenehne grozljive prisotnosti niča, Smrti.