Slika te paradoksne dvojnosti, vseskozi zelo intenzivno presejana skozi osebno eksistencialno izkušnjo, je v Rožančevi esejistiki na avtentičen način »literarna« in niti najmanj zadrta in doktrinarna: s svojim natančnim, kajpada racionalnim diskurzom artikulira tudi tisto, kar ostaja vsej »humanistični« veri (samozaverovanosti in samozadostnosti) navkljub v človeških svetovih iracionalnega in neizrekljivega.
Knjiga O svobodi in Bogu zajema tiste Rožančeve eseje, ki najbolj neposredno, razvidno in polno govorijo o tem. Razumeti jih je treba kot »drugo« stran, kot avtorjev dialog s tistim, o čemer pripovedujejo njegove »čiste« zgodbe, npr. v romanih Ljubezen in Umor.