V tem položaju pa seveda nismo več mogli stremeti k istemu cilju, se združevati in medsebojno oplajati, temveč smo se lahko le gledali in medsebojno zanikali, saj je bil lahko vsakdo izmed nas središče sveta samo še tako, da je drugemu to poklicanost oporekal. Med nami se ni razvilo samo pretenciozno opazovanje in spektakel, ki je poslej postal naša neukinljiva usoda, temveč tudi tekmovalno razpoloženje. Bližnji ni bil več bližnji, temveč predvsem pohlepni tekmec in sovražnik, ki nam je hotel preoteti naše prvenstvo.