Paradoks, to je odprta, dinamična, a je tudi edina polna in produktivna vednost; ali kot beremo v esejih Iz mesa in krvi: »Zemski in materialni moramo biti, ne da bi se kdaj odrekli duhovnemu, in duhovni moramo biti, ne da bi prezirali zemsko. Poprijeti moramo za družbeno delo, ker smo le delček celote in podrejeni skupnosti in skupnemu dobru, istočasno pa moramo biti z najglobljim klicem našega osebnega jaza, s klicem po večni in absolutni dobroti, nadrejeni skupnemu delu in mu dajati zadnji smoter. In vtem položaju nas ne sme zapeljati ne blaženost zemskega ne sreča nebeškega.«