Ne gre, skratka, za literarne slike sveta, pač pa za ide(ologi)je, za piščeve intelektualne razlage in koncepte. Rožanc sam je nekajkrat tematiziral razliko med »čisto« in esejistično literaturo, dvojnost, ki je tako odločilno zaznamovala njegov angažma z Besedo. Najbolj uporabni sta dve njegovi formulaciji.