Telo, ki je za naše k duši usmerjene slovenske oči nekaj blasfemično novega. Telo, katerega ni več mogoče poimenovati s samostalniškim besediščem, pa čeprav z manj običajnim, kot so koža, vrat, žile, noga, nohti ali grlo, ampak ga je veliko adekvatneje izražati z glagoli, kot so izsrkati, utrgati, poteptati, poželeti, vzeti, jemati, žgati, peči, spojiti se, skopneti, biti žejen in biti lačen... in ki nosi s seboj prizvok bolečine. Ki ni več razočaranje, ampak bolečina.