Razpadata spet drug na drugega, v svoji samoti pa še huje trpita, in se spet in spet kličeta z neizmernega hrepenenja, ki terja nemogoče. Paradoks, kot ugotavlja Kajetan Kovič in kot ponavljam za njim še jaz, v katerem strastna želja po polni ljubezenski skupnosti v novem in popolnejšem bitju ostaja nezadoščena in partnerjema šele popolno fizično izničenje odpira možnost poisto vetenja, torej šele smrt, ki je »najskrivnostnejša ljubezen«. Torej telo, ki ga nič več ne preziramo in o njem sploh več ne razmišljamo, temveč ga živimo.