Pri čemer o tem svojem čustvu ali odnosu s to ali ono žensko sploh ne govori, ker je toliko viteški, da ščiti žensko intimnost do groba. Bolj kot drugim filozofom pritrjuje pesimističnemu Schopenhauerju, ker je tudi zanj svet prizorišče temnega življenjskega nagona in divjega boja, brezobzirnega samouveljavljanja, v katerem je človek nenehna žrtev močnejšega od sebe. Iz katerega pa ne beži v nirvano, temveč se skuša z vso svojo elementarno silo predati v ljubezni, pogansko in krščansko obenem, z bojaznijo in razočaranjem, z oboževanjem ljub ljenega bitja, z mislijo na smrt.