Nikdar prej nisem tako gorko čutil vso lepoto in poezijo okrog sebe in v svojem srcu, kakor jo čutim zdaj v spominih nate in omamljen od ljubezni... Izgubil sem že vero v Boga in v ljudi - že davno; pisal sem zato, da sem dal duška svoji ogorčenosti in svojemu zaničevanju do vseh vsakdanjih, umazanih duš, ki blodijo po blatu in ne vidijo ne sonca nad sabo ne rož poleg sebe; na jeziku imajo morda poetične fraze in hlinjeno pobožnost, njihovo srce pa je suho in zaprašeno kakor pergament... Ah, bog, kako se je zdaj vse to spremenilo!