Zakaj čustvo, ki te prežema, ni ljubezen, ki ljubi človeka takega, kakršen je, in zato, ker je tak, kakršen je, in si želi njegove bližine, ampak zaljubljenost, projekcija tvojega ideala v osebo, torej nekakšno nasilje nad stvarnostjo, ki prinaša razočaranje in katastrofo. Zato je to čustvo toliko trajnejše in toliko srečnejše, kolikor se izogiba soočenju s stvarnostjo, vztraja v platoničnem odnosu, in je njegov najsrečnejši razplet, če kratko malo iz strahu pred resničnostjo ali v odsotnosti resničnosti počasi presahne ... In največ nesreče ji lahko pripravijo banalneži, kakršen je bil Fran Govekar, ki je pisal Cankarju: A vi?