IVAN CANKAR To je moja življenjska pot, od sanjavega proletarskega otroka do možate paradoksalne eksistence, med žensko in žensko... Če bi Ivan Cankar malo bolj poudaril žensko in tudi ostal le pri tem, »v nelepem življenju sled Neizrekljivega, sredi večne smrti sled Večnoživega, luč neugasljiva sredi večne noči«, bi bilo vse povzeto že kar v tej pesmi in mojega življenja ne bi bilo treba dopolnjevati še Gradniku. Vendar pri Ivanu ne gre samo za samotno in grenko mladost, polno ponižanja in polno bridkosti, temveč tudi za ženske oči, za žensko, ki je prišla in s katero je prišel sam Bog.