Bolj kot se napihujem in domišljam, da sem nekaj izjemnega, bolj se mi potrjuje, da me sploh ni. Bolj kot se v tej svoji želji po izjemnosti grebem v preteklost in širino, po preteklih časih in svetovljanskem prostoru, bolj ugotavljam, da sem pravzaprav le konvencionalen Slovenec. In ne samo to: vse bolj moram priznati, da nisem niti eksistenca, saj je moje življenje razpeto in povzeto v dveh pesmih, ki sta bili napisani že pred mano, med Cankarjevo IZ MOJE SAMOTNE, GRENKE MLADOSTI in Gradnikovo EROS TANATOS.