Mi sami si celo še veliko pozneje, ko smo si prilastili že precej božanskih lastnosti in smo iz nebogljenih kreatur postali mogočni ljudje, še dolgo nismo prilastili česa tako vsemogočnega. Kdaj pa kdaj smo sicer priredili kak viteški turnir, ki pa se ni odvijal v našem imenu, temveč v imenu Device, Čistosti in Lepote, katerim smo kot zmagovalci odstopali tako zmagovalni venec kot vse priborjene časti. Celo v časih velikih humanistov smo imeli športne igre le za priložnost; naše telovadenje in tekanje, borjenje, jezdarjenje in mečevanje je bilo le krepljenje duha in telesa, je bilo le pripravljanje za nekaj večjega in pomembnejšega od nas samih, zadnji smoter igre pa je bil zunaj igranja, v Bogu, Človeku, Resnici, Pravici, Narodu, Domovini.