Vendar kljub temu kar obsedim. Vem samo to, da sem v letih, ko sem do sebe najzahtevnejši in ko bi se končno moral lotiti najodgovornejšega dela: popraviti, kar sem zagrešil, nadoknaditi, kar sem zamudil, se individualizirati, kolikor se še nisem, dozoreti za smrt, da ne bom nazadnje res umrl kot pes, tiho in neopazno. Vse moje posvetne ambicije - to vem so že izhlapele in vsi moji življenjski boji so že mimo, vendar prav ob tej jutranji uri in v tej kraški samoti bolj kot kdaj čutim, koga pravzaprav sovražim in koga imam rad.