Že ob tem vprašanju so prvi liberalci človekovo svobodo prilagodili družbeni stvarnosti. Adam Smith je v Bogastvu narodov (1776) v svojem razsvetljenskem zanosu sicer zapisal, da je vsak človek dolžan po svoji naravi skrbeti predvsem zase, vendar je tako še dodal, da je istočasno vsak človek, ki sledi lastni naravi in lastnim interesom, z nevidno roko voden h končnemu cilju, ki ni sestavni del njegovih namenov: k dobrobiti vseh. V njegovi ideji svobode je zgodovina še odsotna, kot je odsotna tudi konkretna družba.