Pravzaprav je Michelangelo kar tragična figura. Bil je vendar zelo veren človek, ki je podlegel nekritičnemu humanističnemu zanosu, ker je ta zanos pač ustrezal njegovi homoerotični, spet antično poganski naravi. Morda se je s svojim slikanjem maščeval tudi za svoje posvetno suženjstvo, za odvisnost od svojega papeškega naročnika, Julija II., - maščeval pač tako, da je slikal bolj po okusu humanistično razpoloženih meščanov, ki naj bi končno postali kupci njegovih kipov in poroki njegove osebne in umetniške avtonomnosti.