Michelangelo je s tega vidika prav tragikomična figura, razpeta med pogansko in krščansko, med profano in sveto... V njem je seveda upor zoper tisočletno represijo duha, vendar izbruh, revolucija, radikalno prevrednotenje vrednot, v katerem je ena skrajnost zamenjana z drugo: če je bil doslej vse duh, je poslej vse telo. To seveda ne izključuje njegove genialnosti.