Nikjer ni nič ljubeznivega, samo še špartanski človek, pravzaprav uživanje v njegovi telesni lepoti in samovo lji... Evangelijske duhovnosti je na teh podobah tako malo, da se najbrž Giotto in Cimabue, predvsem pa Fra Angelico, ki domuje v eni izmed sosednjih kapel, spričo te poganske malarije obračajo v grobu. Michelangelo je s tega vidika prav tragikomična figura, razpeta med pogansko in krščansko, med profano in sveto...