Končni rezultat nista Bog in njegov sin v njunem zahtevnem medsebojnem odnosu, temveč zmaga poganskega antičnega elementa, renesansa in humanizem. Tista renesansa in tisti humanizem, v katerih antični svet šele do kraja triumfira in dokončno uveljavi obliko pred vsebino, lepoto pred dobroto, idejo pred resničnostjo, (Če danes katera od slovenskih deklet ne more postati stewardesa, ker je premalo lepa, pravi jezuit Marko Rupnik, naj se za to za hvali antiki in katolicizmu, ki jima idealno pomeni več kot resnično. Tudi katolicizmu, kateremu podoba Kristusa pomeni več kot njegova eksistencialna skušnja, njegov estetski videz več kot njegova beseda.)