Zato se tudi z mano dogaja, kar se dogaja: potikam se po katoliškem Rimu in zasledujem prvobitno, evangelijsko krščanstvo, obenem pa se sprašujem, če sem res prav jaz poklican za ta odrešeniški namen. In sem prepričan, da je najboljše, da to nujno prevrednotenje vrednot opravim prav jaz, ki sem epikurejec s krščansko domišljijo, skratka literat, kakršen je bil Chateaubriand, kot da se tega lotijo zadrtejši ljudje od mene. Samo na ta način lahko iz tega moraliziranja nastane celo kaj čudovitega in prijetnega, kar bodo z veseljem brale celo ženske.