Morda se tako dobro počutim med poduhovljenimi slikami Fra Angelica, ker je že moja pojava med njimi najčistejša blasfemija? Ali pa zasledujem čisto, pretanjšano, vzvišeno, avtoritativno in svetniško duhovnost, ker že vem, da je v Rimu ne bom našel? Vsekakor me po Rimu spremlja prav atavistična zmeda, zdaj neutemeljen protest zdaj spet nekritično navdušenje - vsekakor ne vem, kaj pravzaprav iščem in kaj pravzaprav hočem.