Morda se tako zelo zgražam nad Michelangelom zaradi nevoščljivosti, ker je imel na voljo ne samo mogočen strop Sikstinske kapele, ampak tudi brezmejno, še neizropano nebo? Morda se tako dobro počutim med poduhovljenimi slikami Fra Angelica, ker je že moja pojava med njimi najčistejša blasfemija? Ali pa zasledujem čisto, pretanjšano, vzvišeno, avtoritativno in svetniško duhovnost, ker že vem, da je v Rimu ne bom našel?