In kako se ob tem tiho in neopazno razraščata tudi praznota in osamljenost, ki že napovedujeta, da se bodo ljudje zdaj zdaj zrušili na kolena in začeli moliti, moliti, pa čeprav v prazno. Morda še več kot to: pustiti, da se ta zavratni rak razcvete do kraja in da se začnejo ljudje spraševati o obstojnosti sveta in njih samih. Dopustiti, da ljudje obvisijo med stvarmi in rečmi, izza katerih in nad katerimi ni nič, praznota vesolja, in je že njihovo spraševanje o smislu nesmiselno.