In čeprav bi se še tako rad zaprl v sebe samega in svoj košarkarski svet, mu to kratko malo ni mogoče: njegova nesvoboda obstaja samo v razmerju do svobode, njegov brezup do upanja, pekel samo v razmerju do Boga; celo demonizem se razdivja v njem šele ob stiku z upanjem in vrednotami. Ta svet je zadušljiv, nečloveški in iztirjen, brez smisla in vrednot, nam govori na košarkarskem igrišču, ljudje pa so tisto, kar je na njem najslabšega. Nikakršne božanske priče niso, ki bi me navajale k ljubezni in sožitju, usmerjale k popolnejšemu in lepšemu, ampak me navajajo samo k temu, kar v odsotnosti Boga so: k vase zaljubljenemu in prestižnemu, malenkostnemu in vase ujetemu posamezniku, katerega edini zakon je zakon pozunanjenosti, uspeha, slave in moči, ki je v resnici bolestno preobčutljiva notranjost, neuspeh in nemoč.