Zato vzbuja v nas le demonično razpoloženje, v katerem bi radi vse, kar je vrednostnega in smiselnega, čimprej preklicali, izgnali iz sebe kot utvaro. Vztrajanje v hrepenenju nas ne more odrešiti tega prekletstva, ampak nas lahko samo še bolj razžalosti, kakor nas tudi objokovanje ne pripelje nikamor; spokorimo se lahko samo še v demonizmu. Ta demonizem je tudi demonizem Iva Daneva: svet kot nepopravljivo zlo, v katerem ga celo njegova lastna dobrotljivost navdaja s tesnobo, razkol med svetom in njegovim hrepenenjem po lepoti, ljubezni in popolnosti, ki je nedosegljiva, ki je sprta s svetom, ki sploh ni več svet.