To ni bil samo zidealiziran privid socialne enakosti in duhovne svobode, ki naj bi presvetlila vse sloje - to je bil privid popolne in dokončne prosojnosti med ljudmi, novega življenja v eni sami osebi. Istočasno, ko so se najpreprostejše duše še spoznavale kot nekaj drugega, odtrganega od sveta in ljudi, in pri tem trpele v svoji osamljenosti in omejenosti, so v sebi že nosile harmonično prebivanje vsega v vsem. Končni rezultat njihovega trpljenja naj bi bil kronan z uresničitvijo izmučenih posameznikov v novem telesnem in duhovnem središču, v katerem se bo posamezno do kraja razvilo - skratka: to naj bi bila uresničitev Človeka z lastnimi močmi in zase.