In tudi ne manifestacija čisto posebnega, odprtega človekovega razpoloženja, kakršnega lahko razvnameta samo igra in igrivost. Vse to v trenutku, ko je nogometna tekma drugod po Evropi še vedno ne samo športni, ampak tudi politični, gospodarski in kulturni dogodek, duhovna nadgradnja mest, regij in narodov. Ko se z nogometom uveljavljajo majhni, neuresničeni narodi (Katalonci z Barcelono, Baski z Atleticom in Real Sociedadom, Gruzijci z Dinamom iz Tbilisija, Belorusi z Dinamom iz Minska, Latvijci z Žalgirisom iz Rige), iščejo v njem svojo identiteto province in se upirajo z njim oholim metropolam, potrjujejo z njim nepriznane narodne manjšine.