Največkrat se mu šele z igranjem posreči vstopiti v medčloveški prostor in v etični svet, saj nasprotnik v igro ni nikdar postavljen zaradi sovraštva, temveč zaradi katar ze da bi sovražnost kot premaganci ali kot zmagovalci spremenili v sočutje, sočutje pa v ljubezen. In da bi prenehali sanjariti o čem drugem, nestvarnem in človeku nedostopnem, o nekakšni apriorni ljubezni, o odrešitvi in ustvarjalnosti, ki so le humanistična potegavščina in slepota. Kako naj bo človek ustvarjalen v svetu, ki je že ustvarjen in v katerem so že dane vse možnosti, in kako naj bo resničnejši v svetu, ki je že Resnica, in to prav tak, kakršen je!