Pri tem ga navdaja nezavedno prepričanje, da je prav opredelitev zla z materialno revščino največje zlo, da so si Jezus, puščavniški očetje, Frančišek Asiški in mnogi meniški redovi sami izvolili revščino - izvolili pač zato, ker so bili šele v njej najbližje dejanskemu človeškemu bogastvu, samemu sebi in Bogu. In da obsedenost s pomanjkanjem, pa četudi ga navdihuje lakota, lahko požene človeka v poguben pohlep, v socialno revolucijo ali potrošniško mrzlico, iz notranjosti v zunanjost, pri čemer osebno bogastvo zamenja z neosebno revščino. V tem razpoloženju je torej spoznanje, da nobena igra ni samo igra.