Tudi v najbolj razburljivih trenutkih ohranja v sebi razmerje do nečesa, ki mu ne dovoli, da bi se čisto do kraja spustil v ta nečloveški svet in se z gledalci vred poživinil, da se ga kljub prizadetosti in udeležbi v njem nič ne dotakne, ne strah pred porazom ne surovost. Prav to zaupno razmerje mu daje tisto prisebnost, da v trenutkih, ko vsem popustijo živci, zbrano sprejme žogo in še zbraneje doseže zadnji, odločilni koš. Videti je domala tako, kot da je prav zaradi tega, ker se zadržuje zunaj košarkarskega sveta, v sebi in svojem intimnem razmerju z nečim zunaj sebe, na igrišču najuspešnejši, najbojevitejši in najbolj športen.