Živeti v skladu z nestalnostjo, prepišnostjo tega prostora, njegovo nedomovinskostjo, ki je kraljevala tu polno tisočletje in se bo morda še kdaj povrnila. Vztrajati pri tisti dvomljivi kvaliteti življenja, ko sta Bog in Hudič še povsod in ko je človek doma še povsod in nikjer, ko sprejema kratko malo vse, kar mu življenje prinaša in kar je s stališča današnje kolektivne varnosti mizerija, v resnici pa je najrazvitejša individualnost. Vztrajanje pač pri popotnih, univerzalnih oblikah življenja, v katerih si ti sam edino in najvišje merilo, v imenu katerega svet sprejemaš in ga odklanjaš, se mu zoperstavljaš in se z njim strinjaš, ga napadaš in se mu umikaš...