O tistem eksistencializmu, ki je navzoč v svetu že od Avguština dalje in ki ga je najtočneje opredelil Kierkegaard, ko je dejal, da ni mogoče živeti na osnovi vrednot »iz druge roke«, temveč le po lastni skušnji in osebni odločitvi, ker je konkretno in osebno pač resničnejše od splošnega in abstraktnega. In da smo v položaju, ko nismo sposobni zgrabiti Resnice same, pač dolžni ostati v mejah lastne končnosti in relativnosti, pa čeprav nam pri tem ostane le naš osebni svet. To sicer ni več čisto do kraja krščansko, je pa najbližje Osebi, v kateri je človek svoj lastni cilj in je tudi sveto le del človeka.