To je Dušan s svojim partizanstvom že storil, bil nad to skušnjo zgrožen in je nikomur ni priporočal, v bistvu bližji Heideggerju kot Nietzscheju. Jaz sem mu ugovarjal, da je to, kar tako analitično prepričljivo ugotavlja, res smrt boga, vendar smrt socialnega, podružbljenega boga, ki je bil že od vsega začetka postavljen na dvomljive temelje in ki zato nikdar ni bil zares obstojen. In da Bog živi naprej tam, kjer je pač njegovo avtentično prebivališče - ne v družbi in v Cerkvi, ampak v človekovi duši, pri čemer sem celo jaz osebno porok njegovega obstoja.