Nekoč je bil z nama tudi Taras Kermauner, ki pa ga tedaj presenetljivo! - ta vprašanja še niso vznemirjala do tolikšne mere, da bi dejavneje posegal v debato pustil je govoriti Pirjevca. Dušan pa je prisegal na Nietzscheja in trdil: Bog je mrtev! In to je utemeljeval z otipljivim dejstvom, da pač ni več navzoč med ljudmi, da ni več tista obvezna priča našega življenja, ki je nekoč v celoti določala vse naše ravnanje. Da smo ga s svojim samovoljnim ravnanjem v Njegovem imenu sami pregnali s sveta, pri čemer smo se znašli v absurdnem svetu s svojim jalovim spraševanjem o smislu življenja.