Je pa spet kulturniški, politični in historični bog, saj človek po njem poganja korenine v preteklost in prihodnost, se združuje z ljudmi in prebiva v njem kot v varnem zavetju smisla. V primerjavi z njim se zdi sveto kot sveto, ki je bilo navzoče že pred krščanstvom in ki je svetu tako rekoč imanentno, torej nezgodovinsko, na prvi pogled svobodnejše in odprtejše. Vsekakor pa je ta ateistično oživljeni bog spet objektivnost, ne pa subjektivnost.