Nisem se hotel zadovoljiti samo s tistim, kar je bilo vidnega in kar je služilo samo svojemu dnevnemu namenu: hotel sem imeti tudi zgodovino. In ko sem se pretolkel do kamenja in hrastovih tramov, iz katerih so štrleli kovani žeblji, na katere so nekdaj obešali burkle in železno posodo, pretolkel do črnega vhoda v dimnik, pred katerim je nekdaj stalo odprto ognjišče, sem bil končno le bližje svojemu cilju. In ko sem v razkopanem zidu naletel na stare keramične ploščice, poslikane s prelepimi secesijskimi vinjetami, kakršne so krasile izvirne Cankarjeve knjige in kakršne bi utegnila naslikati mladi Jože Plečnik ali Maksim Gaspari, sem padel v veliko skušnjavo.