Vendar je človek kljub temu nekje doma. Prav zato, ker v ontološkem smislu nima domovine, tako uporno in vztrajno išče vsaj svojo domačijo, pa čeprav jo nazadnje vedno najde kot nekaj okleščenega in nezadostnega, speljanega na nekaj podnebnih in zemljepisnih posebnosti.
Pri vojakih v oddaljenem Požarevcu, v zaporu v Sremski Mitrovici in v tujini je tudi mene kdaj mučila nostalgija, vendar to nikdar ni bila nostalgija po določenem prostoru, po določeni naravi in določeni arhitekturi, podnebju ali načinu življenja.