In si odgovarja približno takole: Je nekaj nerazrešljivih stvari in najboljše je, da take - nerazrešljive - ostanejo: da se razum zadovolji s tem, da ne more dokazati nemožnosti božjega obstoja. »Verovati v Boga,« pravi dobesedno, »je želeti, da bi Bog bil, in se obenem vesti tako, kot da obstaja; se pravi živeti od te želje in delovati kot da je intimna sila našega delovanja. Iz te želje, iz te lakote po božanskosti raste upanje; iz upanja vera; iz vere in upanja milost; v tej tesnobni želji so vraščene korenine čuta za lepoto, končnost in dobroto.«