Vsaka družba se lahko uresniči samo v imenu večjega kosa kruha, sreče, neizkoriščanja, večjih političnih svoboščin, odprave razrednih krivic in manjšega trpljenja, ki pa niso samo posledica tega, da človek izkorišča in tlači sočloveka, temveč tudi posledica tega, da je človek svoboden. To je seveda na prvi pogled surova, prav nič krščanska in prav nič socialistična trditev, toda to je mogoče trditi vse dotlej, dokler so na svetu še svobodni ljudje, ki rajši trpijo vsakršno pomanjkanje in vsakršne krivice, kot da bi se odrekli svoji svobodi, in dokler človeško življenje določa tudi notranje in duhovno, ne svoboda od tega ali onega, temveč svoboda v Bogu. (Evropa. Eseji in legende, 1987) ESEJ O DRUGI POLOVICI EVROPE, O MIGUELU DE UNAMUNU IN O NESMRTNOSTI DUŠE