Potem se ni mogel več obrzdati. Iz uživanja nad tem, da daje vbogajme in da so se bližnji prepričali o občutljivosti njegove duše, in iz potrebe po tem, da bi delal dobro in bil dober pred seboj in pred drugimi - iz tega napuha je Tolstoj razvil preroško vizijo usmiljenja, ki naj bi bila obvezna za vse ljudi. In da bi bila ta morala še toliko bolj obvezna, je razglasil še zadnjo resnico, da se mora vsak človek najprej sam spremeniti in se je tudi najprej sam spremenil: slekel je svojo grofovsko obleko in se začel oblačiti po kmečko, oblačiti kot reveži, si sam cepiti drva in nalagati peč, sam pospravljati sobo, orati in sejati...