Vendar je to tudi svoboda, ki ni samo transcendentna, temveč je prav s smrtjo Boga zapustila svojo zunanjo obliko in prešla v skrajne globine našega osebnega duha, v notranjo neskončnost. V tej notranji svobodi je vse manj zunanjih zakonov, ampak je vse znotraj, v sebi samem zaokroženem božanskem principu, kot pravi temu Nikolaj Berdjajev, »ki pritiska na človeka imanentno, da v temi in puščobi svoje notranjosti izgoreva od božjega ognja«. Ta svoboda ni v bistvu nič zunanjega, ampak človekov osebni odnos z Bogom, v katerem se poraja tako dobro kot zlo, ne da bi obstajalo za dobro kakšno zunanje poveličanje in ne da bi obstajala za greh kakšna zunanja kazen.