Proti univerzalnemu heglovskemu duhu, ki naj bi se uresničeval v zgodovini, sta vstala že Kierkegaard in Dostojevski in povedala, da je objektivizacija človekove svobode v zgodovini pravzaprav konec notranje skrivnosti in prehod v družbeni svet, v katerem namesto ljudi obstajajo le objekti, ni pa več »mene« in »tebe«. In da je zgodovina pravzaprav tragičen nesporazum med osebnim in objektivnim, ki je vedno neosebno in nečloveško. In da človek zgodovine ne more doživljati drugače kot usodno, nečloveško silo, ki je docela ravnodušna do njegove usode, kot so navsezadnje nečloveški država, narod, družba, revolucija in vsi ti priljubljeni pripomočki zgodovine.