Saj tudi Dušan Pirjevec ni samo tematiziral ljubezni za nič, temveč je tudi ljubil za nič. Ta njegova ljubezen pa se ne izraža v tematizaciji te ljubezni za nič, temveč v njegovi dejavni ljubezni, s katero je priklical v slovensko zavest in oživil ne samo Dostojevskega, temveč tudi Nikolaja Vasiljeviča Gogolja, Miguela de Cervantesa, Stendhala, Honoreja de Balzaca, Choderlosa de Haclosa, Jensa Petra Jacobsena, Franza Kafko, Andrea Malrauxa, Jeana-Paula Sartra... Torej z ljubeznijo ljubečega idiota, ki ljubi kratko malo vse, kar je, in preprosto zato, ker je.