Ta sveta duša pa postane za Dostojevskega v trenutku, ko je postavljena v svet literature, ki je že sama po sebi sveta, še posebej dragocena in občutljiva zadeva, literatura sama pa povsem nekaj svetniškega, tako da se je sme človek poslej dotikati samo z maksimalno zbranostjo in pobožnostjo. In temu ustrezno Dostojevski tudi ravna, kot je razvidno tudi iz njegovih pisateljskih dnevnikov in pisem: povzdigniti in kot kapljo dragoce ne vode v dlani hoče ohraniti vse in vsakogar, ki piše v ruskem jeziku, povzdigniti in ohraniti hoče kot božji dar vse, kar tako ali drugače izraža rusko dušo. In to s tolikšno občutljivostjo in predanostjo, s tolikšno očetovsko skrbjo, da se njegov idiotizem izraža kot ljubezen.