Že stanje ruskega duha v času Dostojevskega, ki je bilo vsekakor najvišje stanje ruskega duha, ni Dostojevskega podpiralo skoraj v ničemer. Ta ruski duh, o katerem je Dostojevski govoril s tolikšno zanesenostjo in na katerega je tako strastno prisegal, je bil pravzaprav le duh najožjega kroga ruskih ljudi, peščice plemičev in meščanov, ki so povrh vsega še parazitsko živeli na račun ljudstva. Ljudstva samega pa praktično sploh ni bilo.