Ne samo, da so Petrograd zgradili italijanski in nemški gradbeniki, temveč je vrhnji sloj tudi francoščino sprejel kot jezik medsebojnega občevanja. Slabih stopetdeset let te odprtosti je bilo dovolj in že so lahko Rusi s ponosom ugotavljali, da sta sicer Shakespeare in Dickens angleška pisatelja, vendar v Rusiji prisotnejša kot v Franciji in Nemčiji; da je sicer George Sandova francoska pisateljica in bojevnica za svobodo, vendar hkrati bolj ruska kot je nemška in angleška; da je Schiller sicer nemški pesnik, vendar obenem veliko bolj ruski, kot je francoski in angleški... In tako je mogoče reči, da je ruski narod v primerjavi z drugimi evropskimi narodi veliko bolj vsenaroden.