In tako ne pridemo do umetnosti Ivana Cankarja in Fjodorja Dostojevskega, temveč ugotavljamo predvsem to, kateremu ideološkemu taboru sta umetnika pripadala, krščanskemu ali socialističnemu. In pri tem hlepenju po moči zapravljamo najsilnejšo moč, umetnost samo, ki je sposobna, da človek gleda nase in na svet kot na nerešljivo protislovje, kot na usodnost, v kateri vse pojave sprejema strpno kot skrivnost in mu ni več potrebna nikakršna odrešujoča ideja. Živi iz globine svoje resničnosti in je neuničljiv.