In to protislovje je ne le pričeval, temveč tudi trpel, in to v mukah težkih osebnih preizkušenj, nenehoma tudi sam razpet med nebeško in zemeljsko, med Boga in človeka, med osebnim in zgodovino, med vero in cerkvijo... Martin Luther je bil obseden s častitljivo podobo osvobojenega človeka v osvobojenem Bogu. In trpel je v nenehni skušnjavi, da bi tega človeka uveljavil v svetu z močjo avtoritete, četudi z ognjem in mečem, in v nenehnem strahu, da bi tega človeka povezal s kakršnim koli nasiljem in posvetno močjo, naj je to anabaptistična ali katera koli druga cerkev, fevdalna oblast ali kmečki puntarji, ker je ta človek z nasiljem in posvetno močjo pač nezdružljiv.